StaVl Zosimov Premudroslovsky - Noro detektiv. Smešen detektiv

– Izolde in Izzy za glavno.

– Je še vedno majhen?

– Nič ni majhnega, žensko sem že poznal v njegovih letih.

– Za to ni potrebno veliko uma: dajte, pljunite in šli…

– Kako vedeti, kako vedeti…

– Ne, mecena, lahko bi ostal, moje srce je šibko…

– Nič, tukaj v Sankt Peterburgu boste dihali pline in lahkoto.

Harutun bi rad tudi povedal, da ostane pri Klopovi ženi, vendar je postal premišljen in se ozrl po plazljivem dvopasu na kolenu in s palcem pritisnil žuželko v material hlač.

– Kaj si hotel zabrisati? – sarkastično je, zažigal z očmi, vprašal Ottila.

– Nimam denarja ali zdravila.

– No, to je rešljivo. Vse plača proračun. Če najdemo nos.

– In če je ne najdemo?

– In če ga ne najdemo, bomo odšteli vse stroške… od vas.

– Kako je tako?

– In tako je. Če še vedno postavljate neumna vprašanja, lahko izgubite službo. Se razume?

– Tako je, razumljeno. Kdaj gremo?

– neumno vprašanje. Tam bi že morali biti. Pojdimo zdaj!

– In kaj je tako kmalu? Nisem spakiral kovčka?

– Vedno ga moramo pripraviti. Vedel si, kje dobiš službo… Mimogrede, ista stvar…

– Kaj?

– Nisem spakiral kovčka. Da, ne potrebujemo jih. Ob prihodu kupite tisto, kar potrebujete. Imam bančno kartico.

– In če ni dovolj denarja?

– Vrgel bo. – in spet je okrožni policist s prstom pokukal v strop in v pigmejčevem slogu skočil, s poševnicami, na mizo in mahal z nogo pred sodelavčevim nosom. Vstal je na noge in prečkal mizo peš v smeri od Arutuna do svojega stola. Solze in se napotil proti izhodu.

– Kaj sediš? gremo! – in zamahnil z roko, – in kot bi vzdolž Sankt Peterburga pometel nad Zemljo…

Zapustili so trdnjavo in na vratih pustili le zapis s kredo:

“Brez skrbi. Odpravili smo se na urgenco v Sankt Peterburg. Ostanite v kraju Incefalat, Izya pa namesto mene.. Jaz!”

Na dnu je dodatek v drugem rokopisu:

“Oprosti, Pupsik, vrnil se bom, kot moram! Medtem ko tvoja Flea hodi navzgor. Počakaj me in se vrnem. Mogoče eno…”

Izya je prebrala opombo in, ko je pisala na list z rokopisom svojega očeta in Intsefalopata, ga skrila v žep in obrisala napis z vrat.

– No, stara koza, dobil si jo. – Vzel sem mobilni telefon in poslal očeta SMS. Potem je šel v hišo in dal sporočilo materi. Prebrala je in skomignila.

Naj se vozi. Nadomenili ga bomo. In niti besede o nadaljevanju očeta. Razumeš?

– Seveda, mati, razumem… In vzamemo prašiča od ravnatelja, ane? je predlagal.

– Kaj si ti? Vse moramo storiti v skladu z listino in pravičnostjo.

– In on vpije v poštenost?

– Je direktor. Bolje ve. In sam bo pred Bogom upravičen.

– Je to tisto, ki visi na steni v pisarni?

– Skoraj. Tam visi železni Felix, njegov namestnik. V redu, pojdi domače naloge.

– sem. Mama, grem lahko na sprehod po reki?

– Pojdi, ampak zapomni si, mladiček: utapljaj se, ne vrni se domov. Ubil te bom… Se razumeš?

– Da. – je zavpil Izzy in izginil za vrati…

APULAZ 3

– Ne, mecena, lahko bi ostal, moje srce je šibko…

– Nič, tukaj v Sankt Peterburgu boste dihali pline in lahkoto.

Harutun bi rad tudi povedal, da ostane pri Klopovi ženi, vendar je postal premišljen in se ozrl po plazljivem dvopasu na kolenu in s palcem pritisnil žuželko v material hlač.

– Kaj si hotel zabrisati? – sarkastično je, zažigal z očmi, vprašal Ottila.

– Nimam denarja ali zdravila.

– No, to je rešljivo. Vse plača proračun. Če najdemo nos.

– In če je ne najdemo?

– In če ga ne najdemo, bomo odšteli vse stroške… od vas.

– Kako je tako?

– In tako je. Če še vedno postavljate neumna vprašanja, lahko izgubite službo. Se razume?

– Tako je, razumljeno. Kdaj gremo?

– neumno vprašanje. Tam bi že morali biti. Pojdimo zdaj!

– In kaj je tako kmalu? Nisem spakiral kovčka?

– Vedno ga moramo pripraviti. Vedel si, kje dobiš službo… Mimogrede, ista stvar…

– Kaj?

– Nisem spakiral kovčka. Da, ne potrebujemo jih. Ob prihodu kupite tisto, kar potrebujete. Imam bančno kartico.

– In če ni dovolj denarja?

– Vrgel bo. – in spet je okrožni policist s prstom pokukal v strop in v pigmejčevem slogu skočil, s poševnicami, na mizo in mahal z nogo pred sodelavčevim nosom. Vstal je na noge in prečkal mizo peš v smeri od Arutuna do svojega stola. Solze in se napotil proti izhodu.

– Zakaj sediš? gremo! – in zamahnil z roko, – in kot bi vzdolž Sankt Peterburga pometel nad Zemljo…

Zapustili so trdnjavo in na vratih pustili le zapis s kredo:

“Brez skrbi. Odpravili smo se na urgenco v Sankt Peterburg. Ostanite v kraju Incefalat, Izya pa namesto mene.. Jaz!”

Na dnu je dodatek v drugem rokopisu:

“Oprosti, Pupsik, vrnil se bom, kot moram! Medtem ko tvoja Flea hodi navzgor. Počakaj me in se vrnem. Mogoče eno…”

Izya je prebrala opombo in, ko je pisala na list z rokopisom svojega očeta in Intsefalopata, ga skrila v žep in obrisala napis z vrat.

– No, stara koza, dobil si jo. – Vzel sem mobilni telefon in poslal očeta SMS. Potem je šel v hišo in dal sporočilo materi. Prebrala je in skomignila.

Naj se vozi. Nadomenili ga bomo. In niti besede o nadaljevanju očeta. Razumeš?

– Seveda, mati, razumem… In vzamemo prašiča od ravnatelja, ane? je predlagal.

– Kaj si ti? Vse moramo storiti v skladu z listino in pravičnostjo.

– In on vpije v poštenost?

– Je direktor. Bolje ve. In sam bo pred Bogom upravičen.

– Je to tisto, ki visi na steni v pisarni?

– Skoraj. Tam visi železni Felix, njegov namestnik. V redu, pojdi domače naloge.

– sem. Mama, grem lahko na sprehod po reki?

– Pojdi, ampak zapomni si, mladiček: utapljaj se, ne vrni se domov. Ubil te bom… Se razumeš?

– Da. – je zavpil Izzy in izginil za vrati…

– Uuh, – je zatresla glava kontrolorka, domačinka iz neke latvijske kolektivne kmetije, spustila obiskovalce. – Nobene vesti ni, očitno je, da obraz ni ruski in generalova uniforma se je vlekla.

– In za to je upravna kazen.. – je razložil narednik Golytko, rojenec v Lvovu.

– In tu je moj potni list Harutun Karapetovič, ki mi je pisal in mu izročil pentato. – Ruski. Jaz sem Rus, moj!

– Tako kot jaz, – je dodal pent

– In jaz. – izbulji oči, je dodal kontrolor.

– No, v redu si. – Listni list je izgovarjal pent, – čeprav za sekundo – gledal izpod čelov, – ste umetnik? – v večbarvne oči, po katerih je spustil študijski pogled na ušesa, – ali zoofil?

Otiljeve oči so se izmuznile in zamahnil je kot nadev, gledajoč na Intsefalopat. Telo je pordelo.

– No, šiv, s katerim govedo odlagaš, ali doma kulturo? – spremljevalec je izročil potni list Harutunu.

– Kakšen umetnik sem? Nisem redno zaposlen v lokalni vasi Sokolov potok, Leningradska regija.

– Oh, gored, pojdi od tod. – je predlagal dežurni uradnik.

– Tu je moja osebna izkaznica.

– kaplara, pravite? – narednik se je opraskal po obrazu in dal v seme seme. – no, svoboden si in ta bo prišel z mano.

– Kaj pomeni “pojdi z mano”? – ogorčen je bil bedbug. – Naj zdaj pokličem šefa? Nastavil vam bo možgane…

– Kličete, pokličete tja, v mojo pisarno, in na začetku vas bom preizkusil, ali ste čečen terorist ali ste pobegnili od svojih staršev. Daj no, greva. hlapec se je zgražal in ga preprosto odrival: bodisi z zadnjico bodisi s sodom mu je Ottil zaupal jurišno puško v dežurni sobi železniške straže železniška postaja. Ancefalopath mu je sledil in hotel celo ogniti svojo Ottilo, kot se je zdelo Klopu, je takoj izginil za kolono in se pretvarjal, da ne pozna Klopa.