StaVl Zosimov Premudroslovsky - Noro detektiv. Smešen detektiv

– bi bilo sram ali kaj podobnega?! Primerna sem za tvoje očete.

– Ali morda mati? – Ottila je doživljala umešana jajca in z usti, pljuvanjem drobtin, strogo lajala: – vsak ima svoj okus, je rekel hindujček, ko se je spustil od opice in obrisal tiča z bananinim listom. Ali želite oko?

– Oh! Oprosti, pokrovitelj, nekaj sem pozabil … – Arutun Karapetovič se je osramotil in se usedel na stol.

Nenadoma so škripala vhodna vrata in v pisarno je vstopila stara ženska, stara približno sto let.

– Kdo ni zaprl vrat??? Sem zaposlen, babica!!! – Bug Klop in zadušen…

Žena je zaslišala kašelj in potrkala k njemu s ponjavo in svinčnikom, da bo napisal oporoko. Toda videvši njegovo nekoristnost, je zamahnila in udarila moža po koščatih ramenih. Ottila se je stisnila in rumenjak izpljunila.

– Uh, Harutun, stari hrustanec, zakaj nisi zaklenil vrat za seboj, ko si prišel? In vi, babica, pridite, imamo sestanek.

– Kot? je vprašala gluha babica.

– Grunt! pridi po večerji!! – je glasno rekel Klop.

– Jedi, ljubica z ognjičem… počakal bom. – babica se je nasmehnila in počepnila, saj ni bilo več stolov in ni bilo navade, da bi se tu odpovedali prostoru, in nikomur iz občinstva ni prišlo na misel.

– Kakšno kosilo? Kaj? Zajtrkujem… In potem na dnevnem redu: delo s podrejenimi. – Ottila je zamahnila z roko in z žlico s koščkom jajca potegnila modrico direktno v oko Harutun, – in vi? – skočil v stol, – ne hvaležen povprečnosti, – nato skočil na mizo, – lahko ješ samo luno in se drug drugemu pretepaš. Ne bom hodil kot kojot.. – in kot akrobat, s kleparjem skočil s stola na tla, – in se pomiril s tabo. Napiši izjavo in to je to!

– Kakšna izjava? Kaj vpiješ? “Isolde Fifovna ga je prekinila s krikom King Konga.”

– Ah? – škrat je začel škrat.

– Kaj kričiš? – vprašala je bolj umirjeno in tiho, – ne veste, že dolgo spi.

– Torej, zdaj, nočitev? Incifalatus, vzemi tega upokojenca ven. – Ottila si je opomogel v vrečko in se povzpel na stol, da bi še večerjal.

– Jaz sem incefalopat, zavetnik, ne Incifalat. – popravi kaplara in odide k uspavani starki. Rahlo jo je pokosil s palico, kot je Poirot ali Watson. Dragi, ale?! – se je obrnil k šefu, ki je že sedel za mizo in pri šampionu.

– Šefica, ona je po mojem mnenju godrnjala.

– Kaj? Posilstvo-posilstvo.

– No,. Ne diha. Je mrtva. – spet je s strahom v glasu rekel Harutun. Njegove ustnice so se tresle. Zamislil si je, da ga čaka enaka usoda. Harutun je jokal.

Ottila se je zmrznila z zaužitjem hrane. Pogledal je ženo in vprašal:

– Zhinka, pojdi ven.

Fifovna je prišla in dvignila starko za ovratnik. Stopala so se spustila od tal, kolena pa se niso zravnala. Šla je gor in postavila truplo kot vazo pred vrč, neumno gleda z usti, polnimi žvečenih jajc, svojega moža.

– Se prepričajte, schmuck, je mrtva ali ne?! – in kmalu je odšel. -Hej, Zhinka. Odgovorili boste za Žinko. je zamrmrala…

– Spravi jo z mize, norec!!! Ste… res, ali kaj? Jaz sem tukaj šef, šef pa vi?…

– No, začelo se je znova. – je mrmral pladenj Intsephalopath.

– In sklad Otila Aligadžijeviča Klopa uporabljate brezplačno! – drobtine iz ust so letele narazen, – In na splošno… o, sranje, – je izpljunil vso vsebino iz ust in vpil, preden se je povzpel na mizo. “Tukaj ste služkinja.” Se razume?

– Ja, gospodar. -Donald Isoldushka in poklekne. Njena glava je bila poravnana z glavo moža, ki je stal na mizi. In velikost njihovih glav bi preprosto navdušila katerega koli pesimista: Njena glava je bila petkrat večja od njega.

– Ok, heh heh heh, oprosti, vzemi to babico skozi vrata na verando. Ne, bolje stran od koče. Jutro je in nekdo jo bo našel.

Žena je odnesla truplo in ga nosila tam, kjer je naročil lastnik. Navsezadnje je delala tudi v podpori, kot tehnični tehnik, hišnik in tajnica-referentka v rangu starejšega žimnice. Minuto kasneje se je vrnila in odšla ter stopila k mizi.

– Vrgel sem jo čez ograjo.

– Ste norec ali kaj podobnega? To je veteran rastline. Res je, sedim. Skratka – čmrlje.

– ješ. – žena se je pomaknila po krožniku.

– nočem. Moral bi ga dati na moj krožnik. Kakšna hrana je? Vzemi ven, naj otroci pojedo. Samo ne povej jim, kaj sem jedel. In potem zaničujejo.

– Tako je, če imaš kurbo iz ust. Morate si umivati zobe, ko ste jih nazadnje očistili pred sto leti? – žena je zbrala posodo z mize in odšla do stanovanjske polovice koče.

– Bodi tiho, ženska! Kaj razumete v vonjih? V redu, – zavihal sem rokav z drobtinami in kapljicami z mize. – Kaj sem hotel povedati. Huh?.. Torej, pripravi se na Peter.

– Zakaj?

– Oh, kolega, imamo nov resen posel. Prvi in zadnji!

– Ali nas premeščajo v Sankt Peterburg? – Harutun je potegnil lase iz nosnic, se razveselil in pobil s trsom.

– Ne, vzemi ga hladneje. Preiskali bomo resno zadevo in ne bomo pokukali okoli lopov v iskanju izgubljenih piščancev in bika. In potem, ko ga najdemo, bomo premeščeni višje…

– Kje je do neba?

– Budala, na nebu ni mest, v Ameriko.

– In kaj bomo iskali? Kaj je treba najti, da nas pošljejo v Ameriko?

– Nos bomo iskali…

– Čigav nos? – Harutun ni razumel.

Ottila se je povzpela na mizo in stopila na drugo stran, bližje kaplaru. Sedel je in zamahnil z nogami, poklepetal z njimi.

– No, na kratko.. – je začel na pol glas.

– In kaj, potem v šepet?

– Nerd, konkurenca. Ta primer lahko federalci odvzamejo.

– Ahhh! Spoznala sem kartušo.

– Torej, rokav. Heh, super! Jaz sem “vložek”, ti pa “rokav”. In vložek vtaknemo v rokav. Hahaha Je smešno

– št. V vložek so dali metek.

– Kaj, pametno? In veste, da so pri nas vsi pametni – revni in revni. Ali želite kaj spremeniti? Potem poslušaj, ne bom dvakrat razlagal. Sveto mesto ni nikoli prazno. In tvoj kraj, ne samo Sveti. Ali veš, koliko brezposelnih v naši vasi želi, da te jebe, da si vzameš svoje prosto mesto?

Harutun se je iz strahu izlil iz oči in slinil solze.

– Oprostite, kartuša, v pušo ni vstavljena krogla, ampak vložek.

– No, potem pa slišite, koliko, na kratko bom razložil: Eeee… ali ste prebrali Gogola?

– pil mogotca.

– Se šalite?

– Šlo je za humor. Gledal sem filme z njegovo udeležbo.

– To je dobro. Ste gledali film o NOS-u?

– O čigavem nosu?

– No, ne glede tvojega? … – Ottila je skočil s stola, – spet humor?

– Mnn, ja! – starejši se je vzdignil pozornosti. Ottila se je ozrl v korporalno prepono in z izbočenimi očmi dvignil glavo, vrgel glavo do konca in videl samo zaspan pleksus.

– Sedi prekleto!! je vpil. Corporal je sedel v začetnem položaju.

– Spomnil sem se Vložek… tukaj je človek izgubil nos…

– Spomnil?

– Tako je!!

– Torej ga bomo iskali. Sam … – In Ottila je s prstom udaril v strop. – me je vprašal pol dneva. Zelo je zahteval, da se jaz osebno lotim te zadeve. Tako rekoč prevzel osebni nadzor.

– Bog?

– Ne, bedak, maršal. Nuuu, naš bog. Rekel je, da ni nikogar vrednejšega … – Ottila je skočil na kolena, stal je podrejen in prevzel nadzor nad situacijo.

– In kako ga bomo iskali. To je zgodba?! Še več, umrli so.

– Kdo so?

– No, ti, glavni junaki so že zdavnaj umrli… in Gogol je glavna priča, isti… no, mrtev.?! To ni humor.. Ah?

– norca. – Hrošček je skočil iz naročja Incefalopata. – Na bakreni plošči, ki so jo ukradli, bomo iskali spomenik. Bodisi brezdomci ali prevaranti. Vseeno spomenik NOSU in morda… starine.!?

– In kdo bo ostal tukaj?