Andrej Titov - Zgodbe na plaži

Odgovor je prišel v treh minutah:

“Kdo nas je priporočil?”

Boris se je spomnil imena stranke:

“Džavad”.

Odgovor je prišel enako hitro kot prejšnji:

“Izbrišite vso korespondenco in nato sledite našim navodilom”.

Potem je potekalo vse presenetljivo preprosto. Poslati je moral vse njemu znane podatke in na določen bančni račun nakazati dvajset tisoč evrov. Boris je to opravil še istega dne. Zdaj je lahko le čakal na novice.

Ilona je odletela v Moskvo in do naslednjega obiska je bilo še dva tedna. Ves ta čas je Boris živel v neznosni napetosti. Ni dvomil v to, da Valerij ni več med živimi. Ali se bo Ilona spremenila, če izgubi svojega ljubimca?

Na Borisovo presenečenje se je njegova žena obnašala popolnoma enako kot na zadnjem obisku. Kot da ni bilo grozne ljubezenske korespondence in čudne hladnosti, ki je visela med zakoncema. Zrl je vanjo v upanju, da bo opazil sledove duševnega nemira, skrbi. Nič takega! Ilona je kot običajno plavala, se sončila, hodila na kavo in po nakupih, z možem si je izmenjala le deset fraz dnevno.

Nekaj pa se je spremenilo – geslo v telefonu. Borisu ni preostalo nič drugega kot ugibanje o tem, kaj se dogaja v duši njegove žene. V mislih si je risal slike mučne smrti svojega tekmeca in sarkastično pogledoval svojo družico. Ampak bila je mirna, kot v bližini šumeče morje.

Ostalo je le še dva dni do njenega odhoda, ko je Ilona nenadoma ob kosilu vprašala:

– Borja, se spomniš Valerija? Vedno nam je pomagal pri popravilih… Pripetila se mu je taka nesreča! Neki huligani so ga napadli na lastnem dvorišču. Udarili so ga po glavi in ga oropali. Dolgo je bil v komi, včeraj pa je umrl v bolnišnici. Prijateljica mi je sporočila.

Pri tem se njen obraz sploh ni spremenil. Govorila je mirno, brez sence žalosti v očeh.

– Škoda, – je zamrmral Boris, – bil je dober človek.

– Da, – kot da bi se ne bilo nič zgodilo, je Ilona spila velik požirek njenega najljubšega vina, merlota, – bil je čeden možakar!

Ponoči dolgo ni mogel zaspati, kajti premišljeval je o čudnem obnašanju svoje žene. Nenadoma se je zasvetil njen telefon. Ko ga je zgrabil, je zagledal novo sporočilo: “Draga, strašno te pogrešam. Strašno si te želim!”

Ko je pogledal na ime pošiljatelja, je po celem telesu začutil hladen led. Valerij F. To je bil drug Valerij! Nekdanji odvetnik je spoznal, da je naredil grozno napako – iz imenika je prepisal napačno telefonsko številko.

…Ulegel se je poleg ljubke, speče žene, jo objel in poljubil. Začutil, da so njegove misli in čustva popolnoma izginili. Izčrpan se je pritisnil k njenemu telesu in zaspal.

– In kupi mi nekaj lepega, seksi! – je svojega moža igrivo dražila Ilona. Biti z možem v Milanu in ne kupiti nekaj lepega, bi bila grozovita napaka.

Že dolgo časa nazaj si je v trgovini ogledovala elegantno, čipkasto, kot puh mehko perilo zelo znane blagovne znamke. Da ji mož kupi to perilo, je bilo za Ilono zelo pomembno, saj se bo v tem perilu pokazala svojemu ljubljenemu moškemu, ki pa seveda ni bil njen zakonski partner. To je bil ta sladek del maščevanja, za katerega se v družinskem življenju vedno najde kak razlog.

Seveda mož ni ničesar sumil. V trgovino z ženskim spodnjim perliom je šel prvič ter skupaj z njo dolgo izbiral hlačke in primeren komplet. Ilona se je zadovoljno nasmehnila, on pa je mislil, da je izbira nakupa odvisna od njega, ter ji je svetoval in predlagal svoje barve. Všeč so mu bile živahne barve od rdeče do škrlatne in bordo. Vendar je bila Victorju, njenemu ljubljenemu moškemu, všeč bela barva, barva nežnosti in čistosti, s katero se je Ilona poistovetila.

– In vedno se bo našel jelen z dolgimi rogovi, ki bo za vse plačal! – ženska se je spomnila stare šale ter začutila vznemirjenje zaradi vtisa, ki ga bo naredila na svojega ljubimca.

– Oh, kako srečne smo! Tako lepa ženska nas bo kupila! – so vzkliknile čipkaste hlačke.

– Ne kupuje jih ženska, ampak njen ljubljeni moški, mož, – je nasprotoval moralno odporni modrček, ki ni imel pravega pogleda na dogodke.

– Kupuje zanjo, samo zanjo, ljubico! – je zadovoljno nadaljeval modrček.

– Naredile bomo vse, da se bo njun odnos ponovno zaiskril, z novimi, močnimi barvami in senzualnimi izkušnjami! – so rekle spodnje hlačke,

– Te družinske igre v postelji obožujem, on bo tako čustven in nežen. Nežno me bo pobožal in me z nestrpnostjo slekel! Mmm, obožujem ta del! – so sanjale hlačke.

– Seveda, nežno, a ste videli našo ceno? Nosili nas bodo samo med prazniki! – je dejal modrček,

– Močna družina je jamstvo srečnega in dolgega življenja! Danes je dober dan, čutim fantastično povečanje energije in želje po zagotavljanju vsake možne pomoči! – je nadaljeval srečno.

Modrček in hlačke so poznali svoj namen in bili so ponosni na to. Družinsko življenje ljudi, ki so jih nosili, se je vedno spremenilo, pomagali so ljubimcem, da so še bolj spoštljivi drug do drugega. Njihove lastnice so čutile vznemirjenje, nežnost in naklonjenost. Tudi perilo je dobivalo svoj košček ljubezni.

Toda Ilona, seveda, ni slišala pogovora svojega spodnjega perila.

Letela je sama, njen mož je moral zaradi pomembnih poslovnih zadev ostati v mestu. Prvič je svoje darilo oblekla za zmenek na letališču. Viktor jo bo prišel iskat, takoj bosta šla v hotel. In tam bo ona, malo utrujena, čeprav s kratke poti, lahko v vsej svoji lepoti nosila eleganten komplet spodnjega perila, ki pa bo samo poudaril njene lepe lastnosti. Ilona bo stala pred ljubimcem, se obrnila kot pred ogledalom, in rekla:

– Dragi, to je darilo za tebe od mojega moža! – in nato se bosta med objemanjem, poljubljanjem, duhovitim šaljenjem igrala svoje ljubezenske igre.

– Kako je srečna! – hlačke se niso mogle ustaviti, čakale so na pogovor.

– Ja, kar žari od sreče! – je začel tiho nedrček, – najpomembnejše je, da bi bila lastnica zadovoljna! To je naše poslanstvo – je nadaljeval, čeprav res ni hotel govoriti. Slišal je veliko različnih pogovorov o tem, kako se družinski zmenki in srečanja med čustvenimi ljubimci razlikujejo.

Na letališču je Viktor čakal Ilono, ji podaril šopek cenenih vrtnic, ki so že nekoliko ovenele. Hitro jo je poljubil, ji vzel kovček iz rok in nato sta ljubimca odšla k avtu.

– Tako sem te pogrešal, želim si te neizmerno! – je Viktor vznemirljivo šepetal v uho Iloni tako pričakovane in banalne besede.

Na ogromnem parkirišču ni bilo veliko avtov in absolutno ni bilo ljudi. Parkirno mesto je bilo v kotu in malo osvetljeno. Ni čudno, da pravijo, kako je tema prijatelj mladine, čeprav ljubimca nista bila tako mlada.

– Oprosti, draga moja, zelo malo časa imam, dobesedno imam samo eno urico, saj vendar hočeš svojega medvedka? – je Viktor hitro začel, pobožal bluzo in začel odpenjati gumbe.

V avtu je bilo tesno in nerodno se je bilo objemati.

– Vik, v avtu mi nekako ni udobno, – ga je poskušala omehčati Ilona, – in ravno sem izstopila iz letala.

– Ja vem, – njegovi hitri in močni prsti so se že sprehajali po Iloninem telesu in povzročili, da se je začela rahlo tresti. Želja, da jo hitro vzame tukaj, tukaj in sedaj, ga je popolnoma ujela.

– Samo ne to! Prosim, bodite previdnejši, – so hlačke zastokale, zaskrbelo jih je za varnost svoje snežno bele čipke.

– Saj sem ti rekel, da ni vedno vse tako rožnato, – je zamrmral modrček, ki se je stiskal v svojih košaricah ter skrbel za celovitost svojih naramnic in zadrge.