Andrej Titov - Ljubezenski domino

Editor Oneya Barbara Rajšel

Translator Meta Frank

Illustrator Olga Pavlenko

© Andrej Titov, 2019

© Meta Frank, translation, 2019

© Olga Pavlenko, illustrations, 2019

ISBN 978-5-4496-5517-2

Created with Ridero smart publishing system

Kaj naj si o svojem mentalnem zdravju misli zrel in uspešen ruski odvetnik, ki med neskončnimi počitnicami na slovenski Obali išče svoj notranji mir, ko med jutranjim tekom sreča angela v podobi pokojne zlate labradorke? In kaj lahko pričakuje od življenja, če to bitje celo spregovori in mu razodene pasjo modrost:

“Vsa zemeljska naključja so povezane verige nebesne zakonitosti, ki nas vodi do najpomembnejšega cilja. Vsako živo bitje ima svoj poseben namen. In navidezna ujemanja, nepričakovana srečanja ali naključna odkritja – vse to je del božjega, nam nerazumljivega načrta. Sploh ga ni treba poskušati razumeti. Ne moremo vedeti, kakšna sta naša cilj in poslanstvo.”

Ali pa njegova žena, ugledna moskovska psihoterapevtka, ki se po svoji volji odloča, ali naj se premožni in samozavestni gospodje ter nadute dame, spremenjeni v poslušne otroke, ločijo ali ostanejo skupaj; naj se pomirijo s starim sovražnikom ali svoje življenje zapišejo maščevanju? “V sodobnem svetu, kjer ljudje ne častijo več duhovnikov in svečenikov, čarodejev ali prerokov, naloge svetih oseb smo prevzeli mi, psihologi …«, ko jo obiščejo agentje nacionalne varnostne agencije?

Slovansko zasedbo v igri, odvijajočo se na slovensko-italijanski Obali, začini slovenski par, sestavljen iz dolgočasnega bančnega uslužbenca ter njegove žene, pridne turistične delavke, zgledne matere in gospodinje, ki pa svoje ‘stabilno’ duševno stanje pod masko siamske mačke vzdržuje na bakanalih neukročenih strasti s pomočjo mnogih anonimnih moških…

Pripovedi in ‘z življenjem izkušenejšim’ protagonistom se pridruži mlad italijanski par. Propadli lastnik restavracije z umrlimi sanjami in poslednjo željo po samomoru ter njegova žena, ki se spetlja s Kavkazcem, sumljivega videza in vedenja a dobrim avtomobilom, ter moža zapusti v najtežjem obdobju njegovega življenja.

Prav tako zgodbi svoje dodajo spodnje perilo in dragi italijanski čevlji s svojimi pogledi na svet ter njegovim doživljanjem, ki pa jih ne privede do ravno pričakovanega in zaželenega zaključka. “Spodnje hlačke in nedrček so dobro poznali svoj namen in bili nanj ponosni. Ali ni čudovito, če lahko spreminjaš partnersko življenje in vanj vnašaš odtenke sladke skrivnostnosti in vznemirljivih dogodivščin?”

Avtor prevprašuje pomen in namen ljubezni. “Ilona je razmišljala o tem, kako ljudje pojem ljubezni razumejo glede na lastne življenjske izkušnje. Zato je predstava o ljubezni pri vsakem posamezniku drugačna in takšna, da jo nekdo drug ne razume povsem. ‘‘Želela si razburljiva občutja, meseno strast, ki bi požgala še zadnje ostanke želja. In si tudi vse to dobila,’’ si je rekla s kislim nasmehom. Sedela je ob oknu in počasi pila vino iz steklenice.”

Tudi s pomočjo dveh, nad moškim svetom razočaranih, ljubimk avtor bralca odvede na morski izlet, ga ovije z verigo ljubezenskih potreb, strasti, hrepenenj, ljubosumja, izdaj, maščevanja… ter vrže v svet umorov in ubojev, ruske mafije in varnostnih agencij, psihologije in mističnosti, moškosti, ženskosti, lekcij in razodetij, in ne nazadnje tudi dobre hrane, podpore prijateljev in ljubeče družine, mladosti, upanja…

Spodbudi nas, da razmišljamo o življenju, v katerem sicer “je veliko vsakodnevnih težav, stresnih situacij, nerazumnega nasilja in malenkosti, ki nas živcirajo. Vendar je to naše življenje. Drugačnega ne bomo imeli.” O naših vlogah v njem: “Človeško življenje se ne giblje po idealno ravni črti. Na naši poti je veliko čudnih zavojev in zapletenih krivulj. Srečati se moramo z različnimi ljudmi, prehajati v druge realnosti, neprestano igrati nove vloge.”

Oneya B. Rajšel, prof. slov., univ. dipl. soc. kulture, avtorica romana Vlak za nebesa na zemlji

Kaj pomeni občutek popolne svobode? Da ti ni treba vstati, ko zvoni budilka, in hiteti, da pravočasno prideš, kamor moraš. Ni se treba vznemirjati glede denarja, strank, sestankov ali konferenc. Lastiš si samega sebe. Tvoje želje so kot eksotične ribice v akvariju. Z veseljem jih hraniš, občuduješ njihovo mehko gibanje in včasih svojo zbirko dopolniš z novimi neobičajnimi ribicami, sanjami.

Na takšen način je Boris razmišljal do prihoda v Slovenijo. Veselil se je mirnih dni brez utrujajočega hitenja v službo, brez urnikov in obveznosti. Končno okusiti svobodo, tišino in prisluhniti samemu sebi. In se ne meniti za izjave nekdanjih kolegov: “Kako? Takšno odlično kariero boš opustil? Prostovoljno boš zamenjal življenje odvetnika iz prestolnice za neskončne počitnice?” Boris ni odgovarjal na podobna vprašanja. Samo odšel je.

Že v prvih dneh mu je postalo jasno, da je dobil vse, o čemer je sanjal. Imel je hišo v majhnem zdraviliškem mestu na slovenski obali, vsepožirajočo tišino in blaženo brezdelje. Če je želel, se je lahko cele dneve kopal, se ob morju sprehajal s fotoaparatom ali samo pil vino in okušal odličen slovenski sir. Do dveh ponoči bi lahko gledal televizor ali visel na spletu, potem pa se zbujal šele ob dvanajstih…

Boris pa je, ne glede na vse, vstajal ob šestih zjutraj, včasih še prej kot v Moskvi. Zbujal se je povsem svež, poln utripajoče živahnosti. Da ne bi izgubil takšnega počutja, se je odločil, da bo izpolnil še eno svojo željo, ki se je zdela v prejšnjem odvetniškem življenju nemogoča. Zjutraj je začel teči.

Izkazalo se je, da je tek izredno preprosto in neverjetno prijetno početje! Vse, kar si je moral kupiti, so bile superge, in že je lahko stekel iz hiše pozdravit jutranjo zoro. Bil je zadovoljen, ko je čutil, kako se naprezajo njegove mišice in širijo pljuča zaradi svežega vetrca z morja… Tek je postal obvezen ritual, sestavni del dneva. Kmalu si je Boris omislil nekaj ustaljenih tekaških poti po stranskih uličicah, mimo urejenih hiš ter vrtov s figami in jabolki.

Med tekom se je rad ustavljal in občudoval sončni vzhod. Za nekdanjega prebivalca velemesta je bila to osupljiva predstava, zanimivejša od tistih v najbolj znanih gledališčih in muzejih. “Sploh nisem vedel, da je sonce vsak dan drugačno,” je zmedeno razmišljal. “Enkrat je krhko in razneženo kot mlado dekle, spet drugič je močno, sladko kot prezrel plod.” Še bolj ga je presenetilo morje. Boris je čutil, kako se z njim skrivno pogovarja in z gibanjem ter barvo valov napoveduje, kakšen dan prihaja; zadušljiv in dolgočasen ali pa lahkoten in poln skrivnostne slutnje radosti.

Nekoč, ko je Boris kot po navadi gledal morje, je za seboj zaslišal besede.

– Vezalka se ti je odvezala, lahko se spotakneš, – je rekel tih glas.

Trznil je in pogledal naokoli. Nikogar ni bilo, le veter je majal grmiče brškina z močnimi rozastimi cvetovi.

“Verjetno se mi je le zazdelo,” je pomislil in se nasmehnil.

– Ni se ti samo zazdelo, – je isti glas zazvenel znova, – poglej še enkrat navzdol!