Andrej Titov - Ljubezenski domino

Ne glede na vse Boris ni videl drugačne rešitve. Še isti dan je nakazal denar in poslal podatke, ki jih je dobil od svojega policijskega prijatelja. Zdaj je lahko samo še čakal na novice.

Medtem se je bližal Ilonin čas odhoda. Bil je presenečen, ko mu je žena predlagala, da bi odletela skupaj.

– Slabo izgledaš zadnje dni, – je rekla Ilona in mu skušala pogledati v oči. – Moral bi na pregled h kakšnemu dobremu zdravniku.

Zmeden in rahlih živcev jo je Boris zavrnil. Mar se je motil in ga žena še vedno ljubi? Vendar se je takoj spomnil na igriva sporočila, škrlatna srčka in vrtnice v njenem telefonu… Zamižal je in si rekel, da mora ostati močan. Valerija čaka kazen in tu ne more ničesar več spremeniti.

Ilona je odletela in Boris je naslednja dva tedna ostal sam. Nikdar prej mu še ni bilo tako težko. Niti od sonca svetlikajoče se morje niti sprehodi po čudovitih poteh mu niso bili v veselje. Nezadovoljno je blodil po sobah in neprestano razmišljal. Ni dvomil v to, da Valerija ni več med živimi. Ampak, ali se bo Ilona spremenila, če izgubi svojega ljubimca?

“Drugače se bom obnašal,” si je Boris obljubil. “Ko bo prišla, se ji bom popolnoma posvetil. Mogoče bi ji kupil kaj dragega in neobičajnega? Ali naj samo za naju rezerviram križarjenje po morju?”

Z zaprtimi očmi si je znova in znova ponavljal: “Samo, da bi bilo vse v redu! Prosim, naj bo vse v redu!” Isti trenutek je dojel, da njegove prošnje višje sile ne bodo uslišale, kajti za njimi stoji strašen greh. Naj si izmišlja še toliko opravičil, dejstvo je, da je ubil človeka, četudi ne z lastnimi rokami.

Ilona se je vrnila. Na Borisovo presenečenje se je obnašala popolnoma enako kot na zadnjem obisku. Mirno, odtujeno in hladno prijazno. Že prvo noč, takoj ko je zaspala, je Boris z njene nočne omarice vzel telefon in odšel v kopalnico. Čakalo ga je neprijetno odkritje; Ilona je spremenila svoje geslo. Ni ga uspel razvozlati, četudi je preizkusil množico kombinacij. Lahko je le ugibal, kaj se dogaja v duši njegove žene.

Naslednje dni je neprenehoma opazoval svojo ženo, ki pa ni z ničimer kazala, da trpi in žaluje zaradi smrti svojega ljubimca. Boris je gledal v njen obraz in upal, da bo videl sledi duševnega boja, ki ga premaguje. Nič takšnega! Ilona se je kot ponavadi kopala, sončila, pila kavo in si ogledovala stojnice. Z možem sta si izmenjala kakih deset stavkov na dan.

Ostala sta še dva dneva do njenega odhoda, ko je Ilona nenadoma pri kosilu vprašala:

– Boris, se spomniš Valerija? Vedno nam je pomagal pri popravilih… Pripetila se mu je grozna nesreča! Neki huligani so ga napadli na lastnem dvorišču. Udarili so ga po glavi in oropali. Dolgo je bil v komi, včeraj pa je umrl v bolnišnici. Prijateljica mi je sporočila.

Pri tem se njen obraz sploh ni spremenil. Govorila je mirno, brez sence žalosti v očeh.

– Škoda, – je zamrmral Boris, – bil je dober človek.

– Ja, – je Ilona spila velik požirek njenega najljubšega vina, merlota, – bil je simpatičen možakar!

Ponoči dolgo ni mogel zaspati, premišljeval je o čudnem obnašanju svoje žene. Nenadoma se je zasvetil njen telefon. Boris ga je zgrabil in kar v spalnici prebral sporočilo. V sencih mu je pričelo kljuvati, ko je zagledal: “Draga, močno te pogrešam. Strašno si te želim!” Ko je prebral ime pošiljatelja, je po celem telesu začutil hladen led. Valerij F. To je bil drug Valerij!

Boris je spoznal, da je naredil grozno napako, iz imenika je prepisal napačno telefonsko številko. Na smrt je obsodil povsem nedolžnega človeka, njegov tekmec pa je živ in še vedno pošilja strastna sporočila njegovi ženi! In kaj nas sedaj stori?

Obrnil se je k speči ženi, jo objel in na hitro poljubil na vrat, ki so ga pokrivali svileni lasje. V Borisovo glavo in prsa je legla čudna, vroča praznina, njegove misli in čustva so dokončno pogorela. Izčrpan se je stisnil k ženi in zaspal.

Zima je bila tokrat presenetljivo hladna in z veliko snega. Na cestah so bili zameti, na nekaterih mestih je asfalt pokrila trda, ledena skorja. Promet v Moskvi je zjutraj obstal, avtomobili so se bojazljivo premikali en za drugim po spolzkih poteh, oviti v oblake izpušnih dimov. Vozniki so želeli koristno izkoristiti čas, ko so stali na cesti, zato so v mrzlih avtomobilih sestavljali spiske opravil, pošiljali sporočila sodelavcem in partnerjem ter pregledovali elektronsko pošto.

Tudi Ilona ni izgubljala časa. V dolgi koloni vozil je med počasnim premikanjem svojega modernega, lepega lexusa razmišljala o jutranjih sestankih, ki jo čakajo.

– Točno ob desetih pride Valerij Borisovič, – je tiho rekla.

Preko ustnic ji je spolzel nekoliko zasanjan in celo igriv nasmeh. Ilona je veliko razmišljala o pacientu, ki je k njej prišel po psihološko pomoč. Bil je tako simpatičen, da je prihajajoče srečanje z njim povzročilo vesel notranji drget. Tako se je vedno počutila pred srečanji s še posebej zanimivimi in pomembnimi pacienti in takšnih ni bilo malo.

Ilona je bila ena izmed najbolj priljubljenih psihologov v Moskvi. Vodila je največji center za družinsko psihologijo, parapsihologijo in ezoteriko. Mestna smetana jo je upoštevala s strahospoštovanjem, kar je ni čudilo. Vedela je, da vse, kar je povezano z duševnimi skrivnostmi in neznanimi astralnimi svetovi, povzroča trepet celo pri najbolj izobraženih in pomembnih ljudeh.

Njena gromozanska pisarna se je nahajala v starem delu mesta. Obiskovalci, ki so prvič prestopili prag te ustanove, so najprej za nekaj sekund obstali in spoštljivo pomolčali. Sprejemnica, ki je bila oblečena v črno cedro, je izgledala kot vrata v vzporedni svet. Na stenah so skrivnostno utripali zlati abstraktni predmeti. Notranja oprema je bila natančno premišljena, njen namen je bil izvabiti občudovanje, prepričljivost, narediti vtis. Nove stranke so očarano prisluhnile monotoni vedski glasbi in s strahom pogledovale živo kobro v terariju, ki ga je napolnjevala zelena svetloba. Ko je obiskovalec pristopil k sprejemnemu pultu, okrašenem z razkošnim, rjavim usnjem, je bil popolnoma prepričan v to, da je prišel k resničnim strokovnjakom.

Ilona je bila res odlična psihologinja. Prebrala je ogromno strokovne literature, preučevala različne načine psihoterapij, obiskovala najbolj eksotične modrece in filozofe, od tibetanskih lam, altajskih šamanov do indijskih jogijev. In ni se omejevala zgolj na teorijo, neprestano je opazovala ljudi in razmišljala o njihovi mimiki, nasmehih ali vibracijah glasu.

– Zdi se, da zmoreš brati misli preko izraza na obrazu! – je pogosto slišala od prijateljev.

V odgovor se je skrivnostno nasmihala. Res se je znašla, ko je šlo za človeške duše, ravno tako kot se znajde lovec v divjini ali parfumer pri vonjih. Pet minut pogovora je zadostovalo, da je ugotovila posameznikov značaj. Samo pogled na pacientkino obutev ji je razodel, ali je poročena, kje dela, o čem sanja. Prek analize moških gibov je lahko natančno določila, ali gre za optimista, dolgočasneža, skopuha, razuzdanca, skromnega molčečneža ali obupanega babjaka.

Pacienti so mislili, da Ilona uporablja hipnozo ali celo magijo, kar je še bolj vleklo ljudi v njeno bližino. Pacientke so o njej govorile:

– Tako je lepa, dobra, razumevajoča…

Moški so nehote podlegli njeni privlačnosti. Bila je ljubka, imela je goste kostanjeve lase, tanek nosek in ogromne rjave oči. Istočasno je bila prefinjena kot kakšna Francozinja in zadržana kot Angležinja. Nihče ne bi verjel, da ima že petinštirideset let, več kot trideset ji človek ne bi prisodil. Redna vadba v fitnesu in bazenu ji je omogočala, da je ohranila dekliško vitkost, poleg tega je pred kratkim imela lepotni poseg na obrazu in je izgledala skorajda kot vrstnica svojega starejšega sina.