Tako pišem besede, ki niso več ali še niso imena. Za koga? In zakaj? Svoj jezik sem že skoraj pozabil, novega nikoli ne bom znal dobro. Pišem lahko le sence boja. Nevidnega. Toda kdo še verjame, da se za temi sencami skrivajo postave? Danes sta meso in duh marsikje postala eno, angeli in demoni so se pobratili, Bog in svet sta se zlila. Pretiravam in posplošujem, a poanta je dobra. Če je za koga duhovno življenje tu še kaj več od sence, mu je privlačna ta poslednja razpuščenost, ki vodi v meseno – duhovni, angelsko-demonski, božansko-svetni hèn kaì pân. Spet pretiravam, a poanta je še boljša .
Sam zapisujem krike, ki se trgajo iz mene v trenutkih upora zoper to modrost. Pogosto ne čutim, da se bojujem, a ko se zbudim, vem, da je za mano še ena bitka. Vedno bolj odločilna .
Torej besede o boju. O krvi, smrtni zaspanosti in prebujenju v življenje. Hvalnice bolečine in ločenosti, zablode in milosti. In besede ironije, ki jih razjedajo, ne da bi vedele, ali niso tudi one same hvalnice. Vse so, kar imam .
In vem: ko izginejo, jih nihče ne bo pogrešal .
Combat spirituel, plus dur que la bataille d’hommes .
Duhovni boj, trši od bitke mož
ARTHUR RIMBAUD
No tengo nombre, aunque lo conoces. No voy a confesarte sobre qué hombros he llegado porque vas a disimular con persistencia que estoy aquí desde siempre. Mi gente ya no está aquí. No tiene sentido que te diga su nombre. Los sabios dicen que nunca existió. Los menos sabios, que los hermanos, los padres y los hijos se mataron entre sí. En cualquier caso: los que quedaron se convirtieron en sombras. Ya no conocen las historias de su origen aunque no afirmo yo que esto tenga algún valor. Ellos mismos se convirtieron en la historia de su final. Su lengua es como si no existiera, y tampoco en esto sé verle una tragedia. Fueron, si es que fueron, una pequeña nación, menos que una. Una tribu. Nadie la echa en falta. Lo que es grande, se mantiene; lo que es pequeño, desaparece.
Lo que se ha conservado es un recuerdo de la lucha. El maestro me dijo: esto es la lucha en la que todo está permitido. Y no era una persona despiadada, si es que en general lo era. Tienes que luchar a pesar de que no tienes posibilidades; si te esfuerzas con ahínco y destreza, si no te mortifican las heridas y las traiciones, vas a conseguir una derrota victoriosa .
Así escribo las palabras que ya no son o que ya no son nombres. ¿Para quién? ¿Por qué? Apenas recuerdo mi propia lengua, y nunca voy a aprender bien otra. Sólo puedo escribir las sombras de la batalla. Invisible. Con todo, ¿cree alguien aún que detrás de esas sombras se esconden figuras? Hoy en día la carne y el alma en muchos sitios han pasado a ser uno, los ángeles y los demonios se han hermanado ,
Dios y el mundo se han fundido. Exagero y generalizo, pero consigo un buen final. Si para alguien la vida espiritual aquí es algo más que una sombra, entonces se ve atraído por un postrer libertinaje que conduce a un hèn-kaì-pân carnal-espiritual, angelical-diabólico, divina-laico. Vuelvo a exagerar, y el final será aún mejor .
Yo mismo anoto los gritos que se desgarran de mí en el momento de protestar en contra de esta sabiduría. No suelo percibir que lucho, pero cuando me despierto sé que tras de mí hay otra batalla. Cada vez más decisiva .
Así que unas palabras sobre la batalla. Sobre la sangre, sobre la somnolencia mortal y sobre el despertar en la vida. Odas al dolor y a la separación, al engaño y al amor. Y palabras de la ironía que las corroen, sin saber que tal vez ellas mismas son también odas. Son todo lo que tengo .
Y lo sé: cuando desaparezcan, nadie las va a echar en falta .
najprej in načelno
zakaj se sploh borim in govorim tako in pišem recimo zakaj ni z mano tako kot se tale list trte zapogiba sam vase in tale ogenj na nebu sije na vse strani zakaj ni z mano preprosto ista zgodba in zakaj se kar ne zapognem in sledim ali osvetlim vse mogoče kar pride na vrsto čisto slučajno in zakaj ne bi bil nič drugega od tega in od kogar koli in zakaj ne pustim lepo vseh misli in besed da se objamejo in pobijejo med sabo in mirna bosna zakaj izločam in izbiram in se trudim nekaj pozabljati in se nečesa spominjati in živeti tako in govoriti in pisati
najprej in načelno
tega ne vem ampak odgovor je na dlani čim več zapiskov s poti čim več brodolomskih ostankov duhovnih katastrof in razbitin zapisuj omahovanje je govoril zapisuj omahovanje te slečene kačje kože so edino kar ostane te razcefrane kože te tvoje levitve to je edina sled ali ni čuden ta zanikovalec v tebi ki ti prepoveduje pisati ravno tako kot bi bilo komu všeč
če je kaj ljubezni vredno je to ta pasji sin»
en primer lugar y antes que nada
por qué me esfuerzo y hablo así y escribo digamos por qué conmigo no es como con aquella hoja de vid que se enrolla en sí misma o como con aquel fuego que brilla en el cielo en todas direcciones por qué no es conmigo igual y por qué no me doblo y sigo o ilumino todo lo que me viene al azar y por qué no ser nada más que esto y que todos y por qué no abandono todos los pensamientos y las palabras para que se abracen y se maten entre ellos y sanseacabó por qué rechazo y elijo y me esfuerzo en olvidar algo y en recordar algo y en vivir así y hablar y escribir
en primer lugar y antes que nada
esto no lo sé pero la respuesta está clara el máximo de anotaciones del viaje el máximo de restos de un barco naufragado de las catástrofes espirituales y destrozos anota la vacilación dijo anota la vacilación estas pieles peladas de serpientes son lo único que queda estas pieles arrancadas son tus mudas es tu única marca no es extraño que el que niega en ti que te prohíbe escribir para que a alguien le guste
si hay algo que merezca el amor es este cachorro»
KLIC
LA LLAMADA
tako je bilo čudno
netukajšnje
ne hladno ne toplo
da kaos ni vedel kaj bi
in je kar strmel
bil je čas
ko smo si še brisali čela
z mokrim listjem
in se oblačili v oblake
bil je čas
ko smo se talili drug v drugega
in iz prelomljenih kosti brali usodo
ne da bi verjeli vanjo
bil je čas brez doma
v katerem je bila odeja
noč in neznana ženska
potem smo slišali klic
na začetku je bil klic
kadilo je dišalo po njem
kako različni so vonji
tudi po timijanu diši
kar je pred nebom
in zemljo
in spremeni srce
klic pred vsem
rekli so
pustite
da bo ta vonj v
vaših besedah
in dejanjih
a preveč gozda je bilo v nas
preveč divjine
ko pa smo sami slišali klic
smo legli na zemljo
izdali vse svoje
umrli smo
se rodili
in ga pozabili
Sholion: klic je blagoslov trme posvetitev upora čestitka izgnanstvu pravijo da ob njem spregledaš a te v resnici zaslepi da ne vidiš nevarnosti in hodiš predrzno klic je stvar bojevnikov a zakaj množina zakaj ni stvar enega to je blazna skrivnost zlitja
era tan extraño
nodeaquí
ni frío ni caliente
que el caos no sabía qué hacer
y miraba desvalido
hubo un tiempo
en el que nos secamos las frentes
con una hoja húmeda
y nos vestíamos con nubes
hubo un tiempo
cuando nos derretíamos uno en otro
y de los huesos rotos leíamos el destino
para no creer en él
hubo un tiempo sin casa
en el que había una manta
la noche y una mujer desconocida
Читать дальше