СтаВл Зосимов Премудрословски - NA DAN. Šaljiva resnica

V tej bedni bombni hiši za brezdomce na Sinopski nabrežju 26, pod imenom RBOO «Nochlezhka», niso živeli samo kriminalci, žetone, Chukchi in trije Ukrajinci, torej prebivalci Donecka. Ostali Ukrajinci so banderski fašisti, vendar sta tam živela tudi dva meniha pravoslavne cerkve, ki sta se že naveličala verjeti v Boga in sta se odločila za poletni oddih od kosila poslušnosti in prepovedi nekaterih svetovnih skušnjav, pri čemer sta seveda opazovala glavno večerjo celibata oz. dano s tonzijo. Seveda so si ponoči na skrivaj od drugih polagali prste v rit in drug drugega očitno ni bilo treba odpovedati tej večerji, ker ne stojijo na stoječih delih telesa. Potem ko so pobegnili iz samostana Aleksandrove Nevske Lavre, mesta Sankt Peterburga, so namerno pozabili na vse zakonske zakone in spoštovali svetovno brezpravnost: kadili, topili, psovali in se na koncu po spanju pokesali svojemu Gospodu. Seveda bi jih lahko razumeli, saj je bil oče Serafim že dvajset let menih, od nekdaj sovjetskih časov, in celo sedel v coni, za zločince, za verska prepričanja. In Fionov oče, ki je služil na svetem polju manj kot dvanajst let, šele pred kratkim pa je to strmoglavil od tega ekstravagantnega meniha Serafima, iz Kijevske Pečerske lavra, od koder so ga spet posadili v svet, in začel se je sprehajati po samostanih in cerkvah. Kot je že večkrat rekel Serafim, je bila njegova duša že dolgo v nebesih, vendar se meso še vedno ne more umiriti in umreti. In vsako uro je čakal na to uro in molil pred spanjem. Njihov Bog je očitno tudi razumel, da niso železni, saj so častili glavno večerjo celibata, je niso začeli in na splošno niso bili pozorni na ženske glede intimnosti. In njihov denar je bil porabljen brez dela in so izginili prav, ko so prišli.

V Nochlezhki so takoj storili veliko lažnih prijateljev, pivskih spremljevalcev in menihi so skozi ujetništvo postali nekakšen rejnik nekaterih parazitskih zajedavcev, ki so zasužnjili invalide in stare ljudi svojega dna, pa tudi nemočne uboge, ki so jih izenačili z njimi, njihov vsakdanji obračun. Toda menihi so postopoma spregledali to svobodo s svoje strani in se odločili, da spremenijo krog stikov in kraj preživljanja noči, zatečejo k stiku in prenočijo v kleti spalnice semenišča Lavra Aleksandra Nevskega, kjer je nekoč študirala Aleksaška Nevzorov. Nisem še izgubil spretnosti in izkušenj uličnega boja in užival posebno avtoriteto med tatovi. Klicali so me brez stolpa in se včasih niso upali prerekati. Skratka, z menoj ni bilo nobenega stika in sem se po poslušanju Serafima in Fione, ki sta za mojo avtoriteto res vedela in ne po govoricah, o komunikaciji in zaslužku, previdno strinjala. Bistvo je bilo, da sem nekakšna varnostna denarnica. Oni, oblečeni v kruto, so šli v katero koli trgovino in se dan prej ponudili, da bi molili za zdravje svojcev, odhajali v neke pskovske jame. Eno ime je bilo spet vredno v vrednosti dvajset rubljev. Denar mi je bil nakazan, potrdila, ki so jih odnesli v kazanski katedrali, pa so spali pod molitvijo. Jaz sem bil, za razliko od njih, oblečen v civilna oblačila, vendar z brado. To je bilo storjeno v primeru, da nas policaji zgrabijo, jaz sem kot levi in nimajo niti penija v njihovi prisotnosti. In vse je šlo odlično. Na dan, ko smo se «sekali», torej dobili smo kar tako, ne po tisoč rubljev vsak, po opravkih pa smo se sprehajali po gostilnah, kamor smo nalili sto gramov in se napili na prašičji videz. In sprehodili so se do svojih celic, semeniškega doma, v lavri Aleksandra Nevskega, dobro nahranjeni in pijani, veseli in utrujeni, od dneva, ki je minilo, toda cesta domov je bila hkrati nevarna in težka. Zbudili smo se na različne načine, zgodilo se je v centru za razstrupljanje. In tukaj nas spet že precej pijani odpeljejo na policijsko postajo. Fiona je popolnoma otrpla. Bil je tanek, zelo prijazen, dobro prebran in naiven. Izraz na njegovem obrazu, zlasti pijan, je bil podoben obrazu trmoglavega ovna s poševnimi očmi. Nasprotno, seraf je bil poševen in debel, kot prašič, požrešen in zvit. Nenehno ga je bilo treba iskati, vse do anusa, kjer so ponavadi skriti heroin, kokain in plevel. Res je, Fionin oče se je zaletel v anus, bil je tudi pobudnik iskanja vseh po vrsti, seveda razen mene, ker sem imel denar in bi ga lahko zarezal na pobočju ali na jetrih, zaradi zaupanja in vere v svoje besede, tako da vedno verjel v mojo specifičnost. In po odkritju bankovcev se je oče Serafim kesal in prosil za odpuščanje, pokleknil na kolena in se začudeno vprašal, kako so se valjali tja in mrmrali:

– Kako pa so prišli tja?

Ko nas je odpeljal na naslednjo policijsko postajo, nam je dežurni častnik ukazal zapreti svojo tolpo v opičji hiši, kjer sta se že dva klarna in ponosen smrdeč brezdomni obleka, oblečena pozimi, čeprav je bila vročina čez trideset, oblekel pa je tudi zimski klobuk. In brez povpraševanja reče, da je zjutraj od ribolova mrzlo, in opraska bodisi ramena, nato zadnjico, nato vrat, pazduho ali podplat, ne da bi mu slekel čevlje, nato prepone in druga mesta. In res je.

Fiona smo v kletko pripeljali pod pazduho in ga postavili na čakalno klop. Umaknil se je na hrbet in smrčal, odpiral usta za tisto, česar nočem, iz česar je počasi odtekla slina in se zmedla, pometena z lasmi brade in brkov. Muhe, ki so se prikradale po sluzi, so bile muhe lepljive, kot strupena muharska plošča komarjev. Serafim je med sedenjem ropotal. Ostanke denarja sem poskušal skriti v podplatu, kjer sem imel vgrajeno denarnico. Kar naenkrat se je odprla rešetka in najbolj zdrav, verjetno s celotnega centra za notranje zadeve, je šel v notranjost, android s pištolo na rami. Počasi je, jedel oči, pregledal chmyr, nato pa, ko je orel pogledal na azijske dvojčke različnih starosti, so se že zataknile od oči varuha do stene, odpirale ozke očesne reže na pet kovancev rubljev, poklicale naše učence in pogledale uspavano Fiono, ki je do takrat v njegovih ustih krožil roj muh, ki so spominjali na lijak tornada. Serafim je odprl levo oko in rekel:

– Poveljnik, dokončaj ga! – in dežurni v lokalu, brizgajoč, da v krogu ne prinašajo sline, se smejijo. Reddeck v telesnem oklepu je mirno, škripajoč s kostmi vratnega vretenca, obrnil glavo, ne da bi se premikal in falsetto, se pravi, da je na glas kot deklica odpihnil:

– Ti, modrec, s stvarmi, ki jih gremo naprej… Hitro!!

Serafim je počasi zmajal z glavo, da je z učenci ujel oči varuha, počasi je vstal in zapustil vožnjo.

– Ime. – je vprašal dežurni policist.

– Jaz?! Oče Serafim! – je ponosno odgovoril stari menih in ga božal po bradi.

– sem rekel, polno ime!! – prišel dežurni uradnik. – ali gremo pred kamero tri dni.

– Govedo Sergej Baituleuovič. – žaljivo je poklical svoje ime posvetni Serafim. – Preklet bom. je siknil.

– kaj?? – je vprašal policaj.

– Jaz pravim, da sem dolgo nosil to ime, preden so se potegnili in sprejeli večerjo v celibatu. je izjavil in spet zažvižgal. – Preklet bom.

– Trenutno vas bom s palico peljal med noge. – zareži drugi, stoječ na hrbtu svetega očeta. – Tako je, zdaj je že noč?!

– Zjutraj – Govedo, zvečer pa.. – sedi poleg njega.

– To ni tako; že dvajset let sem zvest. – Začel sem boleti kot otrok, ki so mu odvzeli sladkarije.

– Hej, Seraphim, on je Redneck..

– On je Chikatilo. – Po prekinitvi je dodal zdravega policaja.

– Ste že videli relikvije vaših tesolov?

– Da, o, šef!

– O kako! – nasmehnil se je dežurni policist. – In ukradel kost? – smejali so se vsi. – In je prišel v Sankt Peterburg, da bi ga pogosteje prodajal?! – krik se je stopnjeval.