СтаВл Зосимов Премудрословски - Trebuh zobna žaba. Fantazijska komedija

© StaVlе Zosimov Premudroslowski, 2019

ISBN 978-5-0050-8022-6

Создано в интеллектуальной издательской системе Ridero

najprej apulaza

plešast vrabec

Daleč daleč na meji nekdanje ZSSR (zdaj Kazahstan) in Kitajske, na jugovzhodu Semipalatinška, blizu mesta Ayaguz, v prevodu kot «Oh bik», je bilo jedrsko preizkuševališče z okuženo radioaktivno atmosfero, pridobljeno iz malomarnosti pijanih delovnih znanstvenikov. Po vsem okolju so se pogosto začele pojavljati različne mutacije, različne mutacije: takrat se bosta na enem ovčjem telesu rodili dve glavi; nato dva repa – pri kuščarju ali kači; nato tri metre in eno roko od potomca Temujina (Genghis Khan), lokalnega prebivalca. In zgodilo se je, da so se rodili normalni, kot je na primer vrabček Stasyan.

Na njegovem telesu ni bilo telesne okvare, vse je bilo tako, kot mora: rep, kljun, oči in še kaj… Vse je bilo kot vrabec, imel pa je težavo s perutnino. Natančneje, perja sploh ni bilo in bil je popolnoma plešast. In zato je bil od svojega rojstva, svoje težko življenje, prisiljen preživeti na zemlji, hujši od piščanca, ki vsaj malo plapola. A nič slabše od kakšnega pasjega ali kuščarja, brezdomca ali miši… Skratka, nikoli ne odleti v nebo, tako kot njihovi pernati sorodniki, ki so ga zlobno posmehovali klicajoč in ponižujoče, so kričali iz gnezda, že pobegnjeni piščanci. Pa tudi Stasyan je celo izpraznil prav njega – plešasti vrabec je žalostno spustil glavo in zaplakal v dušo, ko se je pretakala okoli ptičjih iztrebkov drugih. In tako vsak dan. A si je resnično želel leteti, da je bil v spanju zaspal, celo poskusil se je sleči večkrat, potem resničnost ni sanje in je, skočil na Javo in bil v spanju zaspanec, še enkrat mahnil s plešastimi krili, skočil in pljusknil na tla…in se je celo zgodilo, da je udaril s čela, nato v hrbtenico. Česar le ni poskusil, a nič mu ni nadomestilo perja.

Nekoč se je usoda kljub temu usmilila plešastega obsevanega vrabca in znova pobegnila od potepuške mačke, ki ga je hotela požreti, naletela na gnilo truplo krokarja. Črni črvi so pokojnika dobro pregrizli, perje pa je preprosto ležalo na okostju na tleh v bližini smeti človeka. S tacami je vzel dve perji in mahnil kot krila, on pa se je, obrnil, vzletel s tal. Sanjal je, da je orel plaval visoko na nebu in je za zajtrkom sledil tej plešasti mački, ki je takrat poskušala ujeti in pohabiti ubogega človeka – invalida, ki je trpel zaradi kakovostnih jedrskih poskusov z delnim sevanjem v ozračje. Toda držanje perja v šapah in stiskanje v prste je bilo neprijetno sneti in se ni uporabljal za vzpenjanje na glavo, še posebej, ker ni bilo pernatega repa in Stasyan ni mogel usmerjati, zato je zavil levo, desno, zgoraj in navzdol, moral je pristati, se obrniti s kljunom in plapolajo nazaj v nebesa. Da, v WC-ju ne greš na glavo. Moral sem opraviti zasilni pristanek, kar je povzročilo poškodbe lobanje in kljuna, saj so jih običajno tudi upočasnili. Seveda se je ne tako dolgo nazaj naučil leteti tako, dokler mu peščenci niso odvzeli perja in je spet začel živeti, preživeti, bežati in se skrivati. Toda v naslednjem zasledovanju si je spet zaželel, vsaj nekaj videza vrabečastega videza, celo na glavo, in ozdravil. Ko pa je Stasyan neuspešno pristal v svežem, človeškem, brezdomnem, še vedno toplem, želeju podobnem kislo smrdečem izdelku prebavil. Z eno besedo, v dreku. Občutek ni bil prijeten, umivati pa se je bilo treba, a vode je primanjkovalo: navsezadnje je stepska cona. Ljudje vzamejo vodo iz vodnjaka. In reka se izsuši do sredine poletja, nadaljnjih šest mesecev ne bo dežja, sonce je v svojem zenitu. Počakati bomo morali, da se drek posuši in izgine sam od sebe – je glasno pomislil Stasyan in, ko je šel na sončno stran, legel na hrbet in začel čakati.

In v tistem času se je v bližini bližal roj zelenih gnojnih muh, o katerih Stasyan ni imel pojma. Ne, v življenju je videl muhe in jih celo jedel, a le mrtve in suhe, kot krekerji za pivo. Živi so ga običajno obkrožili, da ne bi postal drobtin, za ptičjim želodcem. Konec koncev, ptice žvečijo želodec. In v tem trenutku je vonj sranja in neprepoznaven pogled, kot gruda konjskega gnoja, skrival svoj lovski značaj plenilske ptice, ogromen za muhe. Roy je z vilicami zamahnil z vrabčevo glavo in naredil pristanek za kosilo, kar naenkrat se je potapljal, toda ni bilo tam. Leglo je bilo pred očmi debelo in noge sramežljive muhe so se prilepile na celo telo. Od časa do časa so se muhe premikale na mestu in s tem preprečile, da bi se njihove šape končno prilepile na hrano. Glavne muhe so želele samo dati ukaz, da se spremenijo kraje, ko ga je ustavilo Stasyanovo odprto oko, pred katerim se je nahajal na vrhu kljuna.

– – Stoj!! Je zavriskal Stasyan.

– – Kdo si?? – je od strahu vprašal voditelj – – Sem vaš gospodar, razumete?

– – Da.

– – Pokliči se, moj suženj!

– – dušo … – – kako?

– – dušo…

– – Starejši muhar dragi?

– – Lahko preprosto: «leti dušo.»

– – Leti dragi … – Stasyan je stresel z glavo. – zakaj draga?

– – Sladka, veš? Čebele nosijo…

– – Draga, ali kaj?

– – Po tvojem mnenju – draga, po našem mnenju pa – draga. No, leteli smo…

Glavne muhe so mu skušale odtrgati šape, vendar je bilo že prepozno in naenkrat so zamahnili s krili, a gravitacija je vrabca držala negibno in spoznal je, da mora skočiti in tvitnil:

– – Eureka!!! – in odskočil je hrbet kot ninja. Muhe so ujele zračni tok in plešastega moža odnesle nad zemljo. Iz bližnje kante za smeti je ista mačka pokukala ven in skočila proti živi brenči rjavi leteči grudici.

– – višje, višje, leti dragi!!! – Stasyan je lajal, v jeziku, ki ni razumljiv za ljudi in mačke, toda muhe so ga razumele in po petnajstem času, ko jih je pojedel tovariš, so takoj ubogale njegove ukaze. Tako je postal gospodar roja, njihov nekdanji vodja pa je prostovoljno sprejel mesto kopilota in se v osebi vseh svojcev strinjal, da če jih ne bo požrl gospod Stasyan, mu bodo pripravljeni zvesto služiti. Tako je plešast obsevan vrabec vstopil v vrsto ptic in še več, začel je leteti dvakrat hitreje kot sorodniki in višje, kot pravi Orel.

Ponosen orel je planil v nebo in zagledal tekmovalca, ki se mu je približal s tal. Pred vasjo se nihče ni mogel in ni imel pravice dvigniti na raven Orla, in to …?!? – samo blag in nevednik!! – si je mislil Orel in s svojo šapo prijel Stasyana in ga pripeljal do njegovega strašnega, močnega velikega kljuna.

– – Kdo si???? godrnjal je, kakor gramofon, po vsem nebu in izbuljil oči kot pravi planinec, pljuval je po vrabec smrdeči truplasti slini pred plenilcem, kot mikrofon pevec in pihal prilepljene muhe. Nekaj sto muh je odpihnilo takoj, brez tac.

– – Jaa? Uh, jaz sem to… Orel. – začudeno, s tresočim glasom je odgovoril Stasyan. – kot čaj, uh… tudi plenilec.

– – Drži lastnika, z vami smo!!! – zbor je zagodel in zašepetal, preostalih pol milijona muh.

– – Orel, ali kaj?! Ja? – Orel je odprl kljun, tako da bi lahko prilegal ne samo vrabcu, ampak tudi muham, ki se jih sploh ni bilo bati, temveč raje: zožil si oči in naenkrat zakričal.

– – Seveda sem Oryol!! – je zavpil Stasyan in se poskušal izvleči izpod krempljev mišičaste nebesne pošasti. Toda Orel iz otroštva, tako kot vsi otroci, se je bal klopotanja in njegova želja, da bi zdrobila vejico in prevarant, ni uspela. Muhe, ki jih je izdal vrabec, so z vsemi močmi krila in proboscis odkucali peto, noge orla.