Owen Jones - Zavrnjeni

1 ZAVRNJENI

Humoristična zgodba o sodobni vampirski družini

avtorja

1 Owena Jonesa

Prevajalec:

1 Irvana Ramadani

Avtorske pravice © Owen Jones, 24. julij 2021

Pravica Owena Jonesa, da se identificira kot avtor tega dela je bila ugotovljena v skladu z oddelkoma 77 in 78 Zakona o avtorskih pravicah, modelih in patentih iz leta 1988. Moralna pravica avtorja je bila ugotovljena.

To je delo fikcije, osebe in dogodki so bodisi plod avtorjeve domišljije bodisi so uporabljeni na povsem domišljijski način. Nekateri kraji so lahko resnični, vendar so dogodki izmišljeni.

Založba:

Megan Publishing Services

http:meganthemisconception.com

Vse pravice pridržane.

1 POSVETILO

Knjiga je posvečena mojima prijateljema, lordu Davidu Prosserju in Murrayju Bromleyju, ki sta meni in moji tajski družini leta 2013 pomagala bolj, kot se bosta kadarkoli zavedala.

Karma bo vsakomur povrnila na pravičen način.

1 VSEBINA

1 Stiska gospoda Leeja

2 Dilema družine Lee

3 Pee Pob Heng

4 Pot do okrevanja

5 Je človek? Je ptič?

6 Heng se vrača na delo

7 Heng dopolni svojo prehrano

8 Hengovi eksperimenti

9 Hišni gosti

10 Nov družinski posel

11 Hipi pot

12 Prekinitev

13 Batman in Batmanka

14 Skupnost netopirjev se povečuje

15 Prvi svet netopirjev

Slovar

Tiger Lily iz Bangkoka

O avtorju

Kontaktirajte me prek:

http://facebook.com/angunjones

http://twitter.com/lekwilliams

owen@behind-the-smile.org

http://owencerijones.com

Za notranje informacije o knjigah in pisanjih Owena Jonesa

se naročite na naše glasilo za notranje informacije

z vnosom vašega elektronskega naslova na:

http://meganthemisconception.com

1 1 STISKA GOSPODA LEEJA

Gospod Lee oziroma starec Lee, kakor je bil znan lokalno, se je tedne počutil nenavadno, in ker je bila lokalna skupnost tako majhna in izolirana, so vsi ostali v okolici tudi vedeli za to. Šel je poiskat nasvet lokalne zdravnice, ene tistih stare šole, ne sodobne zdravnice, in ona mu je rekla, da njegova telesna temperatura ni bila v ravnovesju, ker je nekaj vplivalo na njegovo kri.

Ženska, lokalna šamanka, tetka gospoda Leeja, dejansko še vedno ni bila čisto prepričana glede vzroka, vendar je bila obljubila, da bo vedela v približno štiriindvajsetih urah, če bo pustil par vzorcev, da jih ona preuči, in prišel nazaj, ko bo poslala ponj. Šamanka je gospodu Leeju izročila grudo mahu in kamen.

Vedel je, kaj mu je storiti, ker je to počel že prej, zato je uriniral na mah in po globinskem čiščenju grla pljunil na kamen. Slovesno ji ju je izročil nazaj, in previdno, da ju ne bi dotaknila z njenimi golimi rokami, da ju ne bi kontaminirala, ju je ločeno zavila v kose bananinega lista, da bi ohranila njuno vlago čim dlje, kot je mogoče.

“Daj jima kakšen dan, da zgnijeta in se posušita, potem si ju bom dobro ogledala in videla, kaj je narobe s teboj.”

“Hvala ti, tetka Da, mislim, šamanka Da. Čakal bom tvoj klic in se vrnil nemudoma, ko me pokličeš.”

“Počakaj tam, fant moj, nisem še končala s teboj.”

Da se je obrnila, da bi segla po nečem za seboj in vzela s police lončeno posodo. Odčepila jo je, naredila dva požirka in po tem pljunila zadnjega povsod po starcu Leeju. Medtem ko je Da izgovarjala molitev svojim bogovom, je gospod Lee razmišljal, da je pozabila na ‘čiščenje’ - sovražil je, da kdorkoli pljuva po njemu, še posebej stare gospe z gnilimi zobmi.

“Ta alkoholni sprej in molitev ti bosta pomagala prebroditi tole, dokler te ne bova lahko ustrezno uredila,” mu je zagotovila.

Šamanka Da je vstala iz njenega položaja polnega lotosa na zemeljska tla svojega zdravstvenega svetišča, položila roko okoli nečakovega ramena in ga pospremila ven, med hojo zvijajoč cigareto.

Ko sta bila enkrat zunaj, jo je prižgala, potegnila globok dim in občutila, kako ji dim polni pljuča. “Kako so tista tvoja žena in tvoja ljubka otroka?”

“Oh, dobro so, tetka Da, ampak malce zaskrbljeni za moje zdravje. Že nekaj časa se počutim malo slabše, pa še nikoli v celem življenju nisem bil bolan, kot veš.”

“Ne, mi, Leeji, smo močni ljudje. Tvoj oče, moj dragi brat, bi še zmeraj bil zdrav, če ne bi umrl zaradi gripe. Bil je močan kot bivol. Zelo si mu podoben, le da on nikoli ni bil ustreljen. Mislim, da te je to dohitelo, tista jenkijevska krogla.”

Gospod Lee je dal to skozi že nekaj stokrat prej, vendar ni mogel zmagati v razpravi, zato je samo prikimal, izročil svoji tetki petdeset bahtov in se odpravil domov, na kmetijo, ki je bila od vasi oddaljena zgolj nekaj sto metrov.

Ker se je že bolje počutil, je nadaljeval z živahnim tempom v poskusu, da bi to vsem dokazal.

Starec Lee je svoji starodavni tetki Da popolnoma zaupal, kakor tudi vsi ostali v njihovi skupnosti, ki je bila sestavljena iz majhne vasi z okoli petsto hišami in nekaj ducati okoliških kmetij. Njegova tetka Da je prevzela vlogo vaškega šamana, ko je bil še fant, in ostal je le še kakšen ducat ljudi, ki so se morda še lahko spominjali njenega predhodnika. Nikoli niso imeli svojega zdravnika z univerzitetno izobrazbo.

To ni pomenilo, da vaščani niso imeli dostopa do zdravnika, vendar jih je bilo zgolj nekaj, pa še ti so bili oddaljeni – najbližji stalni zdravnik je bil ‘v mestu’, petinsedemdeset kilometrov proč in ni bilo avtobusov, taksijev ali vlakov v gorah, kjer so živeli, v samem zgornjem severnovzhodnem kotu Tajske. Poleg tega so bili zdravniki dragi in predpisovali so draga zdravila, zaradi česar so vsi predvidevali, da služijo visoke provizije. Obstajala je tudi klinika nekaj vasi vstran, kjer sta bila zaposlena zgolj ena medicinska sestra s polnim delovnim časom in krožeči zdravnik, ki je tam delal s skrajšanim delovnim časom, en dan na vsakih štirinajst dni.

Vaščani, kot je bil gospod Lee, so menili, da so najbrž v redu za bogate meščane, vendar njim podobnim niso kaj prida uporabni. Kako bi lahko kmet vzel en cel prosti dan in najel nekoga drugega z avtomobilom, ki bi ga nadomestil, da bi šel k zdravniku? Če bi sploh lahko našel nekoga z avtomobilom, čeprav je bilo nekaj starih traktorjev v krogu približno desetih kilometrov.

Ne, si je mislil, njegova stara tetka je bila dovolj dobra za vse druge in dovolj dobra zanj in poleg tega ni pustila umreti nikogar, čigar čas še ni prišel, in zagotovo ni nikogar ubila, na to bi vsi prisegli.

Vsi.

Gospod Lee je bil zelo ponosen na svojo tetko in kakorkoli, ni obstajala nobena alternativa kilometre naokoli in zagotovo ni bilo nikogar z vsemi njenimi izkušnjami – vsemi… ? No, nihče ni vedel, koliko je dejansko stara, niti ona sama, ampak verjetno jih je štela vsaj devetdeset.

Gospod Lee je s temi mislimi prispel do svojega dvorišča. Želel se je pogovoriti o tej zadevi s svojo ženo. Čeprav je zunanjemu svetu delovalo, da je on glava družine, kot v vsaki drugi družini, je bila to zgolj predstava, saj je v resničnosti vsako odločitev sprejela celotna družina ali vsaj vsi odrasli.

To bo pomemben dan, saj Leeji še nikoli prej niso imeli ‘krize’ in njunima otrokoma, ki pravzaprav nista več bila otroka, bi moralo biti dovoljeno, da imata ravno tako besedo. Ustvarili bodo zgodovino in gospod Lee se je tega dobro zavedal.

“Mud!” je zaklical ljubkovalno ime svoje žene, ki ga je imela odkar njun prvorojenec ni mogel izgovoriti ‘mati’. “Mud, si tam?”

“Da, zadaj sem.”

Lee je počakal nekaj trenutkov, da pride iz stranišča, vendar je bilo znotraj vroče in zadušno, zato je šel ven, na dvorišče, in sedel za njihovo veliko družinsko mizo, pokrito s travnato streho, ker je celotna družina obedovala in po navadi posedala, če so imeli kaj prostega časa.